“Med dvema stoloma se usedeš na tla”

je slovenski pregovor, ki govori o preračunljivosti. O tem, kako človek, ki prilagaja svoje mnenje in početje zavoljo lastne koristi, udobja, varnosti, itd., na koncu ostane brez vsega, česar se je nadejal, predvsem pa brez človeškega dostojanstva.

Kovidska kriza je zgodba točno o tem. Na eni strani zgodba o ljudeh, ki se zavoljo svojih koristi sprenevedajo ali molčijo, pa čeprav s tem kršijo etična in strokovna načela. O tako imenovanih »jesmenih«, ki so se naučili, da je za preživetje v družbi, ki je izgubila moralni kompas, najbolj prikladno obračati se po vetru in kimati. Je pa tudi zgodba o redkih, pogumnih načelnih in proaktivnih ljudeh, ki so se izkristalizirali v tej krizi kot diamanti z neprecenljivim bogastvom v sebi, ki ga ni mogoče kupit z nobenim denarjem. Imenuje se človečnost.

Takšna je tudi zgodba o zgodnjem zdravljenju kovida, ki je pritegnila mojo pozornost. Skoraj slučajno, ker imam prijatelje med italijanskimi kolegi psihologi in psihoterapevti, sem iz prve roke izvedela, da tudi v Italiji, ne samo v Ameriki, obstajajo zdravniki, ki zelo uspešno zdravijo to bolezen tudi pri ljudeh s pridruženimi boleznimi in so si celo upali, navkljub izrecni prepovedi z vrha, delati obdukcije s kovidom umrlih ljudi že v času Bergama. Na ta način so začeli razvozlavati uganko o smrtonosnosti tega novega, zelo verjetno v laboratoriju okrepljenega, koronavirusa.

T.im. spike protein oz. koničasta beljakovina temu virusu omogoča izredno učinkovit prenos iz človeka na človeka. Ta genetska pridobitev mu omogoča tudi izredno hitro razmnoževanje po okužbi, zaradi česar, če ga ne zdravimo pravočasno, je lahko smrtno nevaren. V osnovi koničasta beljakovina deluje kot toksin, ne glede na to, ali pride v telo z virusom ali s pomočjo genskega cepiva. Kadar ga je v telesu preveč, poškoduje tkiva s katerimi pride v stik, predvsem pljuča, kamor pride preko dihalnih poti, živčne celice in vlakna, kamor pride skozi občutljivo krvno možgansko pregrado in žilne celice, s katerimi pride v stik preko krvi. Odgovoren je za nastanek krvnih strdkov, ki so glavni vzrok smrti zaradi kovida, kot tudi za dolgotrajni kovidni sindrom, kjer trpijo predvsem pljuča in živčni sistem.

Prav zato, zaradi preprečevanja hitrega razmnoževanja te himere od virusa, je zgodnje zdravljenje, ki se prične ob prvih simptomih bolezni, najpomembnejši ukrep, ki bi ga morali kadarkoli sprejeti in ne množično testiranje, množična uporaba mask, zaklepanje javnega življenja in množično cepljenje z nepreizkušeno gensko terapijo. Vključno s preventivnimi ukrepi, kot so ustrezno prezračevanje prostorov, krepitev imunskega sistema in zdravo življenjsko okolje.

Naša stroka »jesmenov« še danes o tem molči. Pa ne samo stroka. Tudi politika. In mediji. Navkljub temu, da so bili poslanci in ministrstvo za zdravje s tem vprašanjem že seznanjeni, najprej lani in nenazadnje pred dobrim mesecem dni, ko sem jim v DZ lastnoročno oddala zahtevo za zgodnje zdravljenje kovida, skupaj s 1300 podpisi (peticijo z zahtevo, vključno s protokoli zgodnjega zdravljenja, lahko najdete na spletni strani). Jasno je, da se ne moremo zanašati na obstoječe odločevalce in, da kovida ni konec, predvsem zaradi nespametne odločitve o množičnem cepljenju sredi epidemije. Naša stroka in odločevalci se bodo, če bodo kadarkoli morali odgovarjati za svojo malomarnost, zelo verjetno zagovarjali, da so bili samo »jesmeni« in slepo sledili priporočilom SZO.

A pretresljiva zgodba, ki jo je pred nekaj dnevi objavila Tess Lawrie, ena od ustanoviteljic FLCCC, nam zelo podrobno razkrije, kako ti »jesmeni« v praksi delujejo in kakšne posledice ima njihova nenačelnost.

SZO je oktobra 2020 zadolžila dr. Andrewa Hilla, da pripravi pregledno poročilo o študijah o učinkovitosti ivermektina in se, med drugim posvetoval tudi z zdravniki, ki so že takrat zdravili kovid z ivermektinom. Po treh mesecih je objavil svoje šokantno poročilo: navkljub jasnim navedbam v poročilu, da ivermektin zavira razmnoževanje virusa, skrajša čas hospitalizacije in za 75% zmanjša smrtnost pri blagih in težjih potekih bolezni, je Hill v poročilu zaključil, da bi bilo potrebno učinkovitost ivermektina dodatno raziskati v večjih randomiziranih slepih študijah, preden bi lahko trdili, da gre za učinkovito zdravilo.

To bi lahko bilo smiselno, če ne bi šlo za izredne razmere, saj je bil ravno v tistem času svet v primežu drugega vala, ljudje pa so umirali – in večino teh smrti bi bilo mogoče preprečiti, če bi le dovolili in priporočili zgodnje zdravljenje. Tako SZO, kot vse nacionalne javne agencije, ki striktno sledijo njenim priporočilom, so na podlagi tega poročila odsvetovale uporabo ivermektina, vključno z našo. Namesto tega so dovolili izredno uporabo slabo preverjenega novega cepiva.

A podrobnosti so še bolj šokantne. Forenzična analiza poročila je ugotovila 2 ali 3 skrivne avtorje, ki preoblikovali stavke v poročilu na način, da relativizira navedbe o učinkovitosti ivermektina. Andrew Hill je kasneje priznal, da so na zaključke poročila vplivali predstavniki organizacije Unilaid, ki združuje donatorje SZO iz celega sveta, med njimi tudi Fundacija Billa in Melinde Gates.

Krizam, kjer učinkovito, hitro in celovito reševanje ni dovoljeno, je prepovedano, zasmehovano ali zaničevano, ni videti konca. Kovidna kriza. Ukrajinska kriza. Gospodarska kriza. Energetska kriza. Podnebna kriza. In videti je, da se vse odvijajo po istem principu, ob podpori »jesmenov«. Zato je še posebej pomembno, da se ljudje povežemo, samoorganiziramo in vzamemo usodo v svoje roke. To lahko naredimo le, dokler imamo v sebi trdno zakoreninjen etični princip, duhovno počelo. Takšne ljudi potrebujemo!